Teza enega pravilnega odgovora – med R. Dworkinom in G. W. F. Heglom

  • Rok Svetlič

Izvleček

Popolno sovpadanje prava in posamične pravne odločitve je

bilo vselej ideal jurisprudence. Enega od načinov, kako to doseči,

se je videlo v popolni pasivnosti sodnika, ki naj bi zgolj posodil

svoja usta zakonu in postal viva vox legis. Najbližje nasprotje tej

naivnosti je zdravorazumsko zanikanje: nemogoče je v celoti izključiti

sodnikova interpretativna dejanja in zaradi tega je neizogibno,

da bodo različni sodniki v isti zadevi razsodili različno. Najbolj

zanimivi pa so tisti teoretski projekti, ki neizogibno aktivno

držo sodnika zavestno sprejemajo, hkrati pa vztrajajo, da je kljub

temu mogoče dokazati, da je zgolj ena odločitev pravilna.

V 20. stoletju je najbolj zanimiva Dworkinova »teza enega pravilnega

odgovora«, ki stavi na to, da je mogoče, s pomočjo posebnih

interpretativnih postopkov, vsaj idealiter, pokazati na le eno

samo, ekskluzivno pravilno odločitev. V tem prispevku bomo soočili

Dworkinovo tezo s Heglovim naukom pravnega odločanja.

Pokazali bomo, da Dworkin, paradoksno, vztraja na istem pristopu

do empiričnega, na katerem gradi naivno reklo viva vox legis.

Izključno pravilni odgovor ne obstaja v konkretni empirični odločitvi,

marveč v našem ustreznem odnosu do sodne odločitve kot

take.

References

-
Objavljeno
2018-12-19